»Med opazovanjem letenja rakete skozi modrino neba sem občutila prav tisto, kar naj bi moja umetniška projekta preprečevala – občutek osamljenosti in domotožja ... in zdi se mi, kot da je del mene, vsaj v senčni obliki, ostal v dveh malih kockah, ki letita proti robu vesolja.«

»Slepota je dobesedno prišla čez noč, prva napoved je bila, da bom nepokretna do konca življenja, tako se je slepota takrat zdela ena izmed manjših težav.«

»Potrpežljivost, torej!«

»Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.«

»Natalija: 'Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.'«

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«

»Vsaj njihov občutek je tak.«

»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«

»Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.«